SAMORAZKRITJA
Lastna izkušnja hendikepa in poklicna klinično psihološka praksa pri delu z osebami s posebnimi potrebami sta verjetno vzrok, da je pomemben del moje fotografske ustvarjalnosti naslonjen na ljudi z izkušnjo drugačnosti. Vsakemu posebej in vsem skupaj sem hvaležen za priložnost in zaupanje, da lahko vstopam v njihov zasebni svet in s pomočjo njihovih življenjskih zgodb dobivam navdih za ustvarjanje podob, ki poskušajo odstirati številne tančice skrivnostnosti, stereotipov in predsodkov s področja, ki je v naši družbi še vedno postavljeno na obrobje.
Serija avtoportretov predstavlja po eni strani nekakšen dolg, ki sem ga do teh ljudi začutil v nekem trenutku, po drugi strani pa dokaz, da z obravnavanjem tematike mislim skrajno resno. Verjamem, da bi težko verodostojno opravljal vlogo pričevalca in interpreta, če bi na fotografijah zgolj izpostavljal druge, sam pa bi se ob podobni lastni izkušnji kot strahopetec skrival na ''varni'' strani objektiva.
Zato je pričujoča fotografska serija od vseh mojih najbolj intimna in brezkompromisna. Priznam, da je bilo za razkrivanje oziroma samorazkrivanje intimnih skrivnosti potrebno zbrati kar nekaj poguma, preseči nemalo občutkov sramu. A lahko tudi povem, da sem po tem začutil veliko sprostitev in katarzo. Avtoportretni pristop mi je dal drugačno možnost samoizpovedi in mi v psihoanalitičnem smislu pomagal pri ozaveščanju potlačenih travmatičnih vsebin in rušenju tabujev lastne zaznamovanosti in hendikepa.
V seriji je večkrat uporabljen nadrealistični slog, ki podobam pomaga jasneje izraziti na eni strani osebno ranljivost in oviranost ter na drugi strani kreativnost in pogum pri premagovanju bolečine in težav.
