Ponavljanje in kreacija
Naslov tega zapisa je preobrazba filozofskega izraza, ki ga najdemo v številnih filozofskih razpravah. Različica je na primer ponavljanje in razlika. Naslov je tak zato, da bi se pisec približal umetniški tvarini, o kateri bo tekla beseda.
Fotografije Mateja Peljhana, zbrane pod skupnim imenom Metamorfoze ali Preobrazbe, so v resnici več, kot namiguje naslov. Prav zato potrebujejo filozofski komentar, ki sledi.
Fotografije namreč prikazujejo dobro znane prizore iz zgodovine, ki ni zgolj zgodovina umetnosti, zamenjani pa so protagonisti. Gledalec zato takoj dobi namig na zamisli, ki so vgrajene v prizore, ki jih je že nekoč videl, obenem pa mu ob pogledu nemudoma postane jasno, da je na fotografiji oziroma na prizoru nekaj, česar ni videl še nikoli.
Govorimo torej o začetku, ki pa ni nekaj trivialnega, temveč je kreativen. Prav zato je dobro vnovič premisliti, kako lahko človek naredi kaj novega, zakaj in čemu naredi kaj novega in kakšni so lahko učinki takega kreativnega dejanja.
To je namreč resen podvig, in ni zgolj rutinska vaja v obdelovanju podob, podvig torej, ki je mogoč, ker ima človek, ontološko vzeto, na voljo tri možnosti, kako nekaj začeti v življenju, kako nekaj spremeniti, kako nekaj narediti na novo. In ne govorimo le o umetnikih, kreativnih ljudeh, ki zmorejo ustvarjati novo, temveč govorimo o čisto vsakem človeku.
Matejeve fotografije so pomembne tudi zaradi tega; na njih so namreč ljudje, ki jih sicer vidite zelo redko.
Že to spoznanje predstavlja dober uvod v razmišljanje, zakaj je fotograf vključil v prizore protagoniste, ki zastopajo hendikep, čeprav to še ne pomeni, da so hendikepirani samo oni in da drugi ljudje niso. Bistvo je natanko v teh drobnih razlikah v idejah, zaradi katerih je serija fotografij tako izjemna, saj izhaja iz nečesa univerzalnega, to pa fotograf tudi prepričljivo upodablja.
Kako torej začeti nekaj, kako začeti nekaj novega?
Vprašanje je ključno za vsakega človeka, torej tudi za vsakega fotografa. Ta namreč vselej nekaj naredi. Ni res, da zgolj pasivno zrcali realnost in jo posnema, da bi naredil lepo fotografijo, ki bi jo drugi ljudje občudovali. Fotografiranje je po naravi ustvarjanje novega, in je onkraj preprostega občudovanja ali ugotavljanja, kako dobra (ali slaba) je.
Prva možnost. Nečemu damo ime. Ime damo nečemu, kar je še brez imena. In ne moremo začeti brez jezika, brez ideje, brez besed, kar je bržčas nesporno.
Druga možnost. Povezana je s človekovim razmišljanjem o želji boga. Ljudje se od nekaj sprašujejo: Zakaj bi bog kot popolnost ustvaril nekaj, kar očitno ni popolno? Radikalnost vprašanja je, da ima tudi dober dogovor. Temeljna izkušnja človeka je namreč izkušnja nečesa, kar ni on sam. Človek ne more obstajati in stati sam zase, sam od sebe; nujno potrebuje drugega človeka. Tudi bog ni kompleten brez izkušnje negativnost. Začnemo torej z ničem in kreiramo novo razmišljanje, nove možnosti za razmišljanje.
Tretja možnost. Če imamo nekaj na voljo, ga lahko postavimo v novo množico in ustvarimo nekaj novega.
Čisto na začetku torej vselej ustvarimo razliko. Kreativno dejanje pomeni ustvarjanje razlike. Človek, ki ne ustvari razlike, ni kreativen.
V današnjem, digitaliziranem svetu je zapisano zelo pomembno. S čisto razliko namreč lahko ustvarimo katero koli digitalno podobo.
Podobe so vsekakor pomembne. Matejeve podobe hendikepiranih ljudi, ki se znajdejo v starih prizorih, odpirajo nove perspektive, v katerih lahko na nov način razmišljamo ne le o naravi hendikepa, temveč o naravi nas samih, naših identitet in eksistenc.
Ne gre namreč za klasično določanje človekove identitete ali eksistence kot končne. Prav nasprotno.
Gre za nove vizije, za idejo neskončnosti in za človekovo željo po neskončnosti.
Matej torej nadaljuje z razmišljanjem, s fotografskim razmišljanjem o naravi človekove ontologije. Čista razlika, s katero se ukvarja, je namreč eno od imen za hendikep. Hendikepirani posamezniki in posameznice namreč niso invalidi, poškodovani ljudje, bolni ali kako drugače prizadeti ljudje, ki jim nekaj manjka, ki nečesa, kar imajo drugi ljudje, nimajo. Daleč od tega.
Hendikep zaznamuje, na duši in na telesu ljudi, razliko, ki je kreativna, obenem pa je neposredno prepletena s človekovo izkušnjo praznine, čistega niča. Vsakdo, ki ga prepoznamo v Matejevi seriji fotografij, je zaznamovan s hendikepom, toda zaradi njega ni manj kot drugi ljudje. Potopljen je v svet, ki ga raziskuje, kot bi nam hotel reči, da je bistvo eksistence moč, da obstaja, ne pa morebitna podoba popolnosti, s katero je obseden današnji potrošnik.
Natanko za to gre v Matejevi seriji fotografij Metamorfoze. Moč eksistence je namreč lahko minimalna ali pa je zelo velika, kot bi rekel Alain Badiou. Ni odvisna od domnevne človeške identitete, temveč je identiteta odvisna od nje, zato ne obstajajo ljudje z močnim značajem, obstajajo pa ljudje z veliko močjo eksistence.
Njen temeljni pogoj je zavedanje o svetu, zato na Matejevih fotografijah vsak protagonist bodisi raziskuje ali pa neposredno kaže, kaj pomeni moč eksistence, kaj pomeni nositi jo na svojih plečih, kaj pomeni zavedati se je.
Ponavljanje operacije nikakor ni lahko delo. Je zelo zahtevno. Fotograf se loteva dela, ki se ga je pred njim lotil slikar. In ni se ga lotil, ker nekega jutra ni imel pametnejšega dela, temveč se ga je lotil po temeljitem premisleku, potem ko je obdelal idejo.
Mateju je uspelo ponavljanje. Uspelo mu je, ker je kreativno; vsako ponavljanje namreč ni kreativno. Predvsem pa je pomembno to, kar je morda tudi ključni problem sodobnega kapitalističnega sveta: kar je novo, nima nobene cene. Enako lahko rečemo za človekov odnos do boga, ki ne more imeti cene in ne more biti nekaj končnega.
Matejeva serija fotografij izhaja iz človekovega hrepenenja po neskončnem, po kreativnosti znotraj neskončnega, ki ne pozna delitve na invalidne in neinvalidne ljudi, na bogate in revne, na pomembne in nepomembne. Njegov podvig je vreden ponavljanja, kajti v kapitalističnem svetu ima vse ceno, je vse določljivo in končno. Tak je vtis, ki se nenehno krepi, medtem ko Matejevi protagonisti izstopajo iz takega končnega sveta in se odprejo neskončnemu, želji po neskončnem, ki ne more imeti nobene cene, kot bi rekel Badiou.
Morda je na koncu tega kratkega zapisa treba reči še tole. Odprtost do neskončnega je nepodkupljiva in Matejevi junaki se vpisujejo v tradicijo tistih ljudi, ki se preprosto ne pustijo podkupiti in zastopajo najvišje vrednote, kar jih premorejo človeška bitja.
Kdor je nepodkupljiv, išče nekaj, kar je brez cene, to pa je drža, ki je že sama po sebi zunaj kapitalističnega sveta, v katerem se ljudem vsiljuje vtis, da ima vse ceno in da je mogoče kupiti vse, tudi ljudi.
Matej ne dela fotografij, da bi ovekovečil samega sebe, temveč dela fotografije, ki po svoji naravi odpirajo perspektive, kot so solidarnost, enakopravnost, medsebojno spoštovanje. Njegove fotografije so seveda končne, toda v njih je mogoče prepoznati iskanje neskončnosti. Navsezadnje samo taka težnja lahko spreminja končni svet, v katerem prevladuje kapitalistična logika, da ima vse ceno in da je vse končno.