Matej Peljhan

ŽIVLJENJEPIS:

Matej Peljhan se je rodil leta 1967 in vse otroštvo preživel na Colu nad Vipavo.

Ko je bil star deset let, je pri otroški igri doživel hudo nesrečo z eksplozivnim sredstvom, ostankom iz II. svetovne vojne, zaradi česar je ostal brez ene roke in enega očesa. Kljub dolgotrajnemu zdravljenju in rehabilitaciji se je neprekinjeno izobraževal, tako da je leta 1992 diplomiral iz psihologije in nato končal še specialistični študij iz klinične psihologije - področja, ki ga pri delu z otroki s posebnimi potrebami opravlja še danes. Živi v Ljubljani, je poročen in oče treh otrok.

Fotografskemu ustvarjanju se intenzivno posveča od leta 2009. Fotografira na nenavaden način, saj zaradi telesnega hendikepa lahko upravlja fotografski aparat le z levico in sicer tako, da ga drži obrnjenega za 180 stopinj.

Ima najvišji fotografski naziv, ki ga podeljuje Fotografska zveza Slovenije – mojster fotografije. Do sedaj je svoja dela predstavil na 18 samostojnih razstavah doma in po svetu, na fotografskih natečajih pa je prejel že preko sto nagrad. Muzej in galerije mesta Ljubljane so v svoje fotografske zbirke uvrstili dve njegovi deli.

Leta 2011 je v soavtorstvu izdal knjigo Za-govor podob, leta 2012 pa samostojno tudi fotografsko monografijo Fotografije/Photographies. Njegove fotografije, intervjuji in prispevki o njem so objavljeni v številnih medijih doma in po svetu (Delo, Dnevnik, Digitalna kamera, 7 Dni, RTV SLO, POP TV, Reader's Digest, Digital Photography, Schwarzweiss, Nikon Pro Magazine, 1x Magazine, Huffington Post, BBC, Daily Mail, Globo, Stern, El Diario Sur, Pro Sieben, Nippon TV, Buzzfeed, Mashable, Petapixel, Bored Panda in drugi).

Največji odziv svetovne javnosti je doživel leta 2013 s fotografsko serijo Mali princ, ki se je neverjetno hitro razširila in postala svetovna uspešnica; na več spletnih portalih je bila umeščena celo v izbor najbolj ganljivih fotografij v zgodovini. Kot nadaljevanje serije je naslednje leto v vlogi scenarista in režiserja posnel še istoimenski kratki film, za katerega je na Festivalu slovenskega filma leta 2015 prejel Vesno za posebne dosežke.

Je pobudnik in soustanovitelj Zavoda za fotografsko terapijo, ki na tem področju izvaja delavnice, izobraževanja in objavlja strokovne članke. Leta 2015 se je kot urednik podpisal pod knjigo z naslovom Fototerapija – od konceptov do praks, ki je izšla tudi v angleškem jeziku.

RAZSTAVE:


KONTAKT:

[email protected]

RECENZIJE:

Iztok Premrov ob razstavi Postoj trenutek

Fotografsko ustvarjanje Mateja Peljhana je večplastno in avtor z njim išče različne pomenske celote. Je socialno angažirano (zanimanje za ljudi v stiski, hendikepirane s hudimi telesnimi napakami ali poškodbami), zna biti humorno ali celo ironično – avtor na hudomušen način opazuje ljudi in situacije, v katerih se znajdejo, ali pa je enostavno razmišljajoče, kajti Peljhana zanimata svet in življenje v vseh svojih pojavnih oblikah. Avtor zna zelo neposredno razgrniti svoje vtise, ki jih doživlja med iskanjem fotografske motivike. Ko ima v rokah fotografski aparat, je nenehno na preži, lovi situacije in položaje, ki so hipni in enkratni, po drugi strani pa zna sam v naprej pripraviti določeni ustvarjalni koncept, ki mu prinese načrtovani izrazni učinek. Svojo fotografsko dejavnost in ustvarjanje jemlje zelo resno in odgovorno, saj se zaveda, kako težko je priti do iskrene in prepričljive fotografske izpovedi, kako naporno zna biti iskanje iz razkrivanje zgodbe, ki naj gledalca prepriča s svojo avtentičnostjo in ga »potegne vase«. S posebnim taktom se loteva upodabljanja tem iz sveta ljudi, ki jih zaznamuje drugačnost. Z neusahljivo radovednostjo, in z izjemno človeško občutljivostjo Matej Peljhan premaguje ovire na poti do izvirnosti in prepričljivih izpovedi svojih fotografskih podob.

The photographic creation of Matej Peljhan is multilayered and with it the author searches for various expressions of meaning. His work is socially engaged (through his interest in people in distress and for handicapped people with serious body flaws and injuries), it can be humorous or even ironic – the author watches people and situations in which they can be found, or his work is just thoughtful, because Peljhan is interested in the world and life in all its possible ways. The author can directly expose his impressions which he experiences while searching for photographic motives. When he holds his camera, he is constantly on stance, hunting situations which are instant and unique. On the other hand, he can prepare a concept in advance and this brings him the planned expressive effect. He takes his photographic creativity and engagement very seriously and with responsibility, because he knows how difficult it is to capture honest and persuasive photographic disclosure and how hard can it can be to find a story which is able to convince the spectator with its authenticity. With a special feeling he portrays themes of lives of people who are marked by being different. With inexhaustible curiosity and exceptional sensitivity Matej Peljhan overcomes the hurdles on his way to creativity and persuasive disclosure of his photographic images.


Silva Karim ob razstavi Mali princ

V fotografijah Mateja Peljhana čutimo močna simbolna sporočila. Umetnik jih doseže z igro kontrastov: med svetlobo in senco; med čistimi linijami arhitekturnih ambientov in organskimi oblikami živih bitij, vključenih v prostor; med velikim in majhnim; med enakomernim ritmom in bitjem, ki ta ritem preseka; med resničnim življenjem in zlaganostjo oglasnih sporočil … Včasih se nam zdi, da veje iz njegovih del tišina in spokojnost, drugič ironija in prikriti humor. V likovno formalnem smislu nam Peljhan razkriva obilico likovnega znanja in osebne senzibilitete. To se izraža v izjemnem smislu za kompozicijsko gradnjo, obliko in prostor.

Leta 2013 je s fotografsko serijo Mali princ doživel izjemen odziv svetovne javnosti. To je zgodba o Luki, dečku z mišično distrofijo, ki se nas dotakne z globoko sporočilnostjo. Zgodba je hkrati sporočilo vsem, da je pobeg v imaginarni svet nekaj povsem običajnega, celo koristnega. Luka se na zadnji fotografiji vrne na voziček, poleg vozička ga čaka prazen list papirja in svinčniki, kar ponuja ponoven obet za pobeg v domišljijo.

O fotografskem opusu Mali princ so poročali mnogi svetovni mediji, število internetnih ogledov je seglo v milijone, na več spletnih portalih pa so serijo umestili celo v izbor najbolj ganljivih fotografij v zgodovini. Kot scenarist in režiser je zgodbo o dečku z mišično distrofijo posnel v obliki istoimenskega kratkega dokumentarno-animiranega filma in zanj na 18. Festivalu slovenskega filma 2015 prejel Vesno za posebne dosežke.

Ob fotografijah Mateja Peljhana nas prevzame likovna izčiščenost in natančna dovršenost posameznih kompozicij. Dotakne se nas plemenita človečnost in duhovna izkušnja avtorja, ki ustvarja občutje, da je to, kar nam izraža, brezčasno in večno.


Iztok Premrov ob razstavi Mali princ, Metamorfoze in Avto/Manual

Matej Peljhan se je s svojo intenzivno profesionalno fotografsko dejavnostjo v pičlih šestih letih uspel vpisati v mednarodni kulturni zemljevid. Njegova fotografska serija o drugačnih perspektivah Mali princ je po objavi na spletu doživela neverjetno širok mednarodni odziv, ki je bil tudi zanj veliko presenečenje. Ta fotografski sklop je namreč globoka človeška izpoved, ki opozarja na našo ranljivost, hkrati pa je prežeta s silnim upanjem, da je vse mogoče spremeniti na bolje. Z »otroško filozofijo« Malega princa se je fotografski avtor poistovetil toliko, da je dosegel potrebno globino lastne izpovedi in pri tem ohranil svoj svetli pogled na svet in ljudi, ki se znajdejo v na videz brezizhodni situaciji. Mali princ trka na našo vest, ko pravi, da ne smemo nikoli obupati, in to njegovo plemenito misel je v središče svojega fotografskega sveta postavil Matej Peljhan. Kako sicer razumeti dejstvo, da je s svojo vztrajnostjo in z izjemno notranjo močjo ter s kljubovalnostjo uresničil mladostni sen – postati fotograf. Premagati je moral skoraj nepremostljivo oviro, ki ga je zaznamovala, ko se je desetleten poškodoval pri igri z vojaško bombo. Ostal je brez desnice in enega očesa. Koliko težav je bilo treba premagati, ko je ugotovil, da ni fotoaparata za levičarje; znašel se je in aparat preprosto obrnil na glavo ter ga začel upravljati z levico.

Njegova poklicna terapevtska dejavnost se je v danem trenutku prekrila z umetniškimi ambicijami. Na najbolj preprost, vsem razumljiv način je začel izražati teme, ki nas globoko ganejo, saj z njimi doživljamo svet hendikepiranih ljudi. Peljhan ga z vsem spoštljivim odnosom in zavestno prek fotografskega medija predstavlja širši javnosti. Prepričati nas hoče, da je tudi na hendikepiranem človeškem telesu mogoče odkriti lepoto in svojevrstno popolnost. Eno najbolj presunljivih takih iskanj opravi z vrsto presunljivih samopodob, avtoportretov. Z njimi se spet opre na Malega princa, ki pravi, da je bistvo očem nevidno in kdor ga hoče resnično videti, mora to storiti s srcem.

Matej Peljhan zase trdi, da je kljub vsemu hudemu, kar je doživel in izkusil, v sebi ohranil pozitiven pogled na življenje. Ohranja primorski smisel za humor in ironijo, predvsem pa s svojo izrazno fotografijo ne želi ljudi šokirati, ampak, nasprotno, ganiti. Kot svoje umetniško poslanstvo čuti to, da bi »normalne ljudi« na prepričljiv fotografski način soočil s tem, kar je vsakdanjost ljudi z genetskimi napakami ali tistih, s katerimi se je usoda poigrala na najbolj krut način. Svet, ki ga tako Peljhan doživlja v svoji poklicni praksi, postavlja pred nas brez zadržkov, odkrito in predvsem iskreno. Uspe mu zaradi preprostega in nedvoumnega nagovora svojih fotografskih del, ki ostaja stvaren, brez pretiranih čustev. Mali princ mu spet prišepne, da ni vse tako, kot je videti na prvi pogled, in še: »Domišljiji moramo pustiti, da nas preseneti.«

Matej Peljhan je fotograf ganljivih pripovedi, ki absolutno temeljijo na resničnosti in nas učijo, da moramo biti zato do sebe in drugih enako odkriti. Kar ni iz srca, je daleč od resnice. Predvsem ga bodri misel, da s svojimi fotografskimi deli ustvarja dragoceno komunikacijo med ljudmi, da odpira poglede v svet, ki je umaknjen vsakdanjemu pogledu in vanj ni mogoče vstopiti kar tako. Pri gledalcu ob teh presunljivih temah ne želi vzbuditi usmiljenja, ampak občudovanje in sprejetje drugačnosti hendikepiranih oseb. Peljhanova poglavitna želja je, da ga razumejo preprosti ljudje. Kajti iz njih je izšel v domačem okolju in z njimi hoče obdržati tesen stik. Zato je v izražanju preprost in neposreden in še tako kočljiva tema ne more zadržati njegove ustvarjalne zagnanosti. Z njo razkriva pravo resničnost, ki naj bo po svoje v uteho upodobljenim in tudi nam, gledalcem.


Dušan Rutar ob seriji Metamorfoze, 2013

Ponavljanje in kreacija

Naslov tega zapisa je preobrazba filozofskega izraza, ki ga najdemo v številnih filozofskih razpravah. Različica je na primer ponavljanje in razlika. Naslov je tak zato, da bi se pisec približal umetniški tvarini, o kateri bo tekla beseda.

Fotografije Mateja Peljhana, zbrane pod skupnim imenom Metamorfoze ali Preobrazbe, so v resnici več, kot namiguje naslov. Prav zato potrebujejo filozofski komentar, ki sledi.

Fotografije namreč prikazujejo dobro znane prizore iz zgodovine, ki ni zgolj zgodovina umetnosti, zamenjani pa so protagonisti. Gledalec zato takoj dobi namig na zamisli, ki so vgrajene v prizore, ki jih je že nekoč videl, obenem pa mu ob pogledu nemudoma postane jasno, da je na fotografiji oziroma na prizoru nekaj, česar ni videl še nikoli.

Govorimo torej o začetku, ki pa ni nekaj trivialnega, temveč je kreativen. Prav zato je dobro vnovič premisliti, kako lahko človek naredi kaj novega, zakaj in čemu naredi kaj novega in kakšni so lahko učinki takega kreativnega dejanja.

To je namreč resen podvig, in ni zgolj rutinska vaja v obdelovanju podob, podvig torej, ki je mogoč, ker ima človek, ontološko vzeto, na voljo tri možnosti, kako nekaj začeti v življenju, kako nekaj spremeniti, kako nekaj narediti na novo. In ne govorimo le o umetnikih, kreativnih ljudeh, ki zmorejo ustvarjati novo, temveč govorimo o čisto vsakem človeku.

Matejeve fotografije so pomembne tudi zaradi tega; na njih so namreč ljudje, ki jih sicer vidite zelo redko.

Že to spoznanje predstavlja dober uvod v razmišljanje, zakaj je fotograf vključil v prizore protagoniste, ki zastopajo hendikep, čeprav to še ne pomeni, da so hendikepirani samo oni in da drugi ljudje niso. Bistvo je natanko v teh drobnih razlikah v idejah, zaradi katerih je serija fotografij tako izjemna, saj izhaja iz nečesa univerzalnega, to pa fotograf tudi prepričljivo upodablja.

Kako torej začeti nekaj, kako začeti nekaj novega?

Vprašanje je ključno za vsakega človeka, torej tudi za vsakega fotografa. Ta namreč vselej nekaj naredi. Ni res, da zgolj pasivno zrcali realnost in jo posnema, da bi naredil lepo fotografijo, ki bi jo drugi ljudje občudovali. Fotografiranje je po naravi ustvarjanje novega, in je onkraj preprostega občudovanja ali ugotavljanja, kako dobra (ali slaba) je.

Prva možnost. Nečemu damo ime. Ime damo nečemu, kar je še brez imena. In ne moremo začeti brez jezika, brez ideje, brez besed, kar je bržčas nesporno.

Druga možnost. Povezana je s človekovim razmišljanjem o želji boga. Ljudje se od nekaj sprašujejo: Zakaj bi bog kot popolnost ustvaril nekaj, kar očitno ni popolno? Radikalnost vprašanja je, da ima tudi dober dogovor. Temeljna izkušnja človeka je namreč izkušnja nečesa, kar ni on sam. Človek ne more obstajati in stati sam zase, sam od sebe; nujno potrebuje drugega človeka. Tudi bog ni kompleten brez izkušnje negativnost. Začnemo torej z ničem in kreiramo novo razmišljanje, nove možnosti za razmišljanje.

Tretja možnost. Če imamo nekaj na voljo, ga lahko postavimo v novo množico in ustvarimo nekaj novega.

Čisto na začetku torej vselej ustvarimo razliko. Kreativno dejanje pomeni ustvarjanje razlike. Človek, ki ne ustvari razlike, ni kreativen.

V današnjem, digitaliziranem svetu je zapisano zelo pomembno. S čisto razliko namreč lahko ustvarimo katero koli digitalno podobo.

Podobe so vsekakor pomembne. Matejeve podobe hendikepiranih ljudi, ki se znajdejo v starih prizorih, odpirajo nove perspektive, v katerih lahko na nov način razmišljamo ne le o naravi hendikepa, temveč o naravi nas samih, naših identitet in eksistenc.

Ne gre namreč za klasično določanje človekove identitete ali eksistence kot končne. Prav nasprotno.

Gre za nove vizije, za idejo neskončnosti in za človekovo željo po neskončnosti.

Matej torej nadaljuje z razmišljanjem, s fotografskim razmišljanjem o naravi človekove ontologije. Čista razlika, s katero se ukvarja, je namreč eno od imen za hendikep. Hendikepirani posamezniki in posameznice namreč niso invalidi, poškodovani ljudje, bolni ali kako drugače prizadeti ljudje, ki jim nekaj manjka, ki nečesa, kar imajo drugi ljudje, nimajo. Daleč od tega.

Hendikep zaznamuje, na duši in na telesu ljudi, razliko, ki je kreativna, obenem pa je neposredno prepletena s človekovo izkušnjo praznine, čistega niča. Vsakdo, ki ga prepoznamo v Matejevi seriji fotografij, je zaznamovan s hendikepom, toda zaradi njega ni manj kot drugi ljudje. Potopljen je v svet, ki ga raziskuje, kot bi nam hotel reči, da je bistvo eksistence moč, da obstaja, ne pa morebitna podoba popolnosti, s katero je obseden današnji potrošnik.

Natanko za to gre v Matejevi seriji fotografij Metamorfoze. Moč eksistence je namreč lahko minimalna ali pa je zelo velika, kot bi rekel Alain Badiou. Ni odvisna od domnevne človeške identitete, temveč je identiteta odvisna od nje, zato ne obstajajo ljudje z močnim značajem, obstajajo pa ljudje z veliko močjo eksistence.

Njen temeljni pogoj je zavedanje o svetu, zato na Matejevih fotografijah vsak protagonist bodisi raziskuje ali pa neposredno kaže, kaj pomeni moč eksistence, kaj pomeni nositi jo na svojih plečih, kaj pomeni zavedati se je.

Ponavljanje operacije nikakor ni lahko delo. Je zelo zahtevno. Fotograf se loteva dela, ki se ga je pred njim lotil slikar. In ni se ga lotil, ker nekega jutra ni imel pametnejšega dela, temveč se ga je lotil po temeljitem premisleku, potem ko je obdelal idejo.

Mateju je uspelo ponavljanje. Uspelo mu je, ker je kreativno; vsako ponavljanje namreč ni kreativno. Predvsem pa je pomembno to, kar je morda tudi ključni problem sodobnega kapitalističnega sveta: kar je novo, nima nobene cene. Enako lahko rečemo za človekov odnos do boga, ki ne more imeti cene in ne more biti nekaj končnega.

Matejeva serija fotografij izhaja iz človekovega hrepenenja po neskončnem, po kreativnosti znotraj neskončnega, ki ne pozna delitve na invalidne in neinvalidne ljudi, na bogate in revne, na pomembne in nepomembne. Njegov podvig je vreden ponavljanja, kajti v kapitalističnem svetu ima vse ceno, je vse določljivo in končno. Tak je vtis, ki se nenehno krepi, medtem ko Matejevi protagonisti izstopajo iz takega končnega sveta in se odprejo neskončnemu, želji po neskončnem, ki ne more imeti nobene cene, kot bi rekel Badiou.

Morda je na koncu tega kratkega zapisa treba reči še tole. Odprtost do neskončnega je nepodkupljiva in Matejevi junaki se vpisujejo v tradicijo tistih ljudi, ki se preprosto ne pustijo podkupiti in zastopajo najvišje vrednote, kar jih premorejo človeška bitja.

Kdor je nepodkupljiv, išče nekaj, kar je brez cene, to pa je drža, ki je že sama po sebi zunaj kapitalističnega sveta, v katerem se ljudem vsiljuje vtis, da ima vse ceno in da je mogoče kupiti vse, tudi ljudi.

Matej ne dela fotografij, da bi ovekovečil samega sebe, temveč dela fotografije, ki po svoji naravi odpirajo perspektive, kot so solidarnost, enakopravnost, medsebojno spoštovanje. Njegove fotografije so seveda končne, toda v njih je mogoče prepoznati iskanje neskončnosti. Navsezadnje samo taka težnja lahko spreminja končni svet, v katerem prevladuje kapitalistična logika, da ima vse ceno in da je vse končno.


Lorella Klun ob razstavi Odnosi, 2013

Serija Relations Mateja Peljhana bi bolj kot pripoved v podobah lahko bila prilika, to se pravi kratka pripoved-parabola, ki vključuje tudi moralni nauk: ni slučaj, da beseda izhaja iz grškega glagola paraballein, ki je navajal pojem postaviti ob bok, soočati. Ena ob drugi, po diptični strukturi tečejo avtorjeve fotografije, v katerih se marioneta postavi v tesen odnos z drugimi subjekti, ki so predstavljeni kot sence. Raziskava o medčloveških odnosih odpira kopico razmišljanj: o prirojeni potrebi druženja,na kaj in kako vplivajo odnosi, o sporih in psiholoških neravnovesjih, ki posežejo v odnose; toda avtor prodre dalje, dokler nam ne ponudi možnih rešitev, ki jih poišče v razumevanju drugega in sebe ter v obojestranski pomoči.Kot se to dogaja pri vseh povezavah, Peljhan postavi na sceno vloge, ki nikoli niso povsem določene,temveč drsijo in se stalno spreminjajo. Marioneta je podobna Ostržku, liku z dvojno naravo, izklesanem iz lesa in ki je šele kasneje postal človek. Gre za pot formiranja in zavestnega pristopa, za smer pravega iniciacijskega potovanja, v katerem je postavljen pred številne preizkušnje, kot se dogaja z junaki klasične tradicije.V jedrnatem dialogu med posnetki so roke sence, ki visijo nad marioneto, s tem da napenjajo niti,upravljajo premike in zastoje, spuste in letenja. Vendar so tudi roke, ki iščejo stik, oblike dialoga, rešitev konflikta. In glej! V zadnji podobi se diptih spoji z enoto, sence dobijo poltenost, ko Ostržek postane živo bitje. Skupaj, z roko v roki, končno svobodni.


Peter Kuralt ob razstavi Mali princ, 2013

Pripoved o skrivnosti biti, njenem smislu in pomenu v podobi prestiža sreče vsakdanjosti

Da bi človek pregnal najgloblji nemir v sebi, strah, ki ga navdaja poreklo niča, se zateka v varnost predvidljivosti materialnega sveta. Toda ta svet ne bi obstajal – vsaj takšen, v kakršnega verjamemo, v kolikor nanj ne bi padla tančica svetlobe, objem tistega skrivnostnega valovanja, ki razklepa stičišče materialnega in nematerialnega sveta. Črte, oblike, barve, teksture, silhuete obstajajo le v čarobnem razmerju mnogo-igre svetlobe, predmetov in njihovih odbojev. A tudi vse to bi bilo brez slehernega smisla in pomena, če ne bi bilo človeškega pogleda, razdvojenega nemira, ki vztraja na presečišču med pasivnim zaznavanjem obsvetja in aktivnim dojemanjem oziroma ustvarjanjem njegovega pomena-smisla. Določilo človeškega pogleda je mnoštvo gledišč oziroma stališč, kar pomeni, da svet ni eden, temveč je svetov več. Za vsakega posameznika vsaj eden, takšen ali drugačen. Vsak pogled namreč beleži in ustvarja svoj lasten svet, ki pa v sebi vselej nosi prikrito namero, da bi postal objektivna mera sveta in njegove sreče v obče. Tako se lahko zgodi, kot nam kaže spričevalo današnjega časa, da koristnost vsiljuje mero vsemu, tako močno, da tudi prestiž sreče vsakdanjosti postavi na periferijo posamične in kolektivne zavesti. Presežnost vsakdanjosti tako postane samoumevna rutina izpraznjenega pohajkovanja neustavljivega koraka, ki mu ni mar za globino prisotnega, saj se raje spotika ob nepredvidljiv obet odsotnega.

Utrip spregledane sreče vsakdanjosti narekuje pozabo smisla biti, vsiljuje samoumevnost togosti pridobitniškega dojemanja sveta. Sodobni človek, ki se je ujel v pohlep številk, neskončnih donosov, fiktivnih rasti in proizvodov, v resnici pozablja, da je prostovoljno sedel na invalidski voziček in žrtvoval svobodno igrivost lastnega koraka. V drseči vožnji po hipodromu časa mu je vse manj mar za balone, ki sramežljivo nagovarjajo njegovo domišljijo, glasbo, ki spodbuja onemelo telo v nepredvidljive gibe, poskakovanje po stopnicah do večnosti in druge radosti. Vožnja je tako sunkovita, da se v hipu zazdi, kot da obstaja le še en pogled na svet, le še ena sama resničnost, le še grozeča realnost abstraktne mreže nedosegljivih profitov na dosegljivem robu propada. Zdi se, kot da vse skupaj dobiva nesluten pospešek, vse dokler se ne, v kolikor v njem obstaja vsaj še kanček občutljivosti, moderni človek ne zaleti v podobe malega princa, ki mu jih je v podobi večnosti fotografskega kadra nasproti postavila tankočutnost umetniške domišljije. Kot vsak, je tudi ta trk boleč. Srečata se namreč dva svetova, sorodna, a tako vsak sebi. Sprva se zdi, kot da med njima ni skupne mere, kot da si nasproti stojita nema tujca. A skozi duri vzajemne občutljivosti se kmalu stkejo skupne vezi. Skozi domišljijo malega princa vrtoglava vožnja pohlepa izgubi smisel, mero ji namreč postavi prestiž sreče vsakdanjosti. Vsa objektivnost pehanja za koristjo postane ob razigranosti izprežene vsakdanjosti domišljijskih popotovanj predvidljivo plehka. Neustavljivo pronicanje pridobitniškega časa se ustavi v večnosti trenutka, simbolni okovi odpadejo, teža izgubi mero, barve ponovno zalesketajo, glasba se odene v lahkotne tone, nasmeh dobi značaj dvojine in vse je tako, kot bi moralo biti. Vse dokler se moderni človek ne vrne nazaj na tire pozabe in se prisotna skrivnostnost biti, razdajanje njenega smisla in pomena, lahkotnost utripa izpreženega diha, igrivost vsakdanjega koraka, radost spontanega nasmeha in večnost skromnega trenutka spremenijo v zakockan prestiž.

Pričujoča serija fotografij pa vztraja kot skrivnostno lahkoten opomin na izgubljen spomin, da smisel biti leži v sreči vsakdanjosti. Luka, čarobni mali princ, je pred lečo Matejevega objektiva trenutke sreče vsakdanjosti doživel zase, a hkrati tudi za nas, popotnike-gledalce, ki smo v pohlepu bivanjskega nemira pozabili, da gradovi iz številk ne morejo nadomestiti sreče ob poletu z balonom, poskakovanju po stopnicah, vožnji z rolko, metanju žoge na koš, potapljanju, plesu in izpreženemu koraku. Pristna umetnost razklepa duri večnosti, pa četudi je še tako preprosto čitljiva, kot je čitljiva sreča vsakdanjosti, ekstaza, ki je tako blizu in tako prisotna, da je za večino nas pomenljivo in trajno odsotna…


Leo Caharia ob razstavi Prvič doma, 2012

Prvič doma je fotografska razstava, s katero se Matej prvič predstavlja v domačem kraju, a če mi dovolite, bi jo opisal kot “vrnitev domov”.

Matej ponuja na ogled fotografije razdeljene na črno-bele in barvne. Zakaj tudi črno-bele in ne samo barvne, se dostikrat sprašujejo gledalci različnih fotografskih razstav? Morda zato, ker ga je življenje vsaj v začetku zaznamovalo s črnim pečatom. A ko pogledamo bolje v te črno-bele posnetke, v njih zaznamo svetlobo, pravzaprav kar precej svetlobe. Z njo nas vleče vsak motiv, začutimo, oziroma skušamo interpretirati, kaj nam je avtor hotel sporočiti.

Življenje je kot milni mehurček, v trenutku se razpoči in je vsega konec. To je posnetek , s katerim Matej prične svojo “vrnitev domov”. Kaj pa deklica, pred njo je še celo življenje “milnih mehurčkov”, si lahko tolmačimo ob pogledu nanjo. Sprehod po nadaljevanju razstave nas vodi skozi razposajeno otroštvo do problematične pubertete, da bi nas zapeljal v pasti urbanega življenja, kjer njegovo oko neizprosno beleži vsakdanjik v mestu. Ko pa življenje hiti h koncu, nas sooči še z reporterskim pogledom na to, kakšna usoda nas lahko čaka za vogalom.

Tako kot je odšel iz domačega kraja, tako se tudi vrne, a tokrat zmagovito, v barvah. Tistih barvah, ki oživijo duh življenja, saj človek, ko se rodi, zaznava samo sence, morda so samo črno bele, kasneje pa spregleda v barvah. Igra barv in arhitekture v mogočnih kombinacijah s človeškim dejavnikom, naključnim ali ne, je zmagoslavje avtorja nad urbanim okoljem, v katerem živi in ustvarja. Da je dosegel vrhove ustvarjalnosti, ne govorijo več ljudje na oknih, ampak igra motivov z oblaki, tistimi ki nam tu spodaj krojijo vreme, Mateju pa neponovljive kombinacije z arhitekturo, ujete v delčku sekunde, ravno toliko časa, kolikor traja milni mehurček.

Ko izvemo, da se avtor šele nekaj let ukvarja z izrazno fotografijo, dobi vse skupaj še toliko večjo sporočilno moč. Vsa ta leta je v njem, zaradi usojenih ovir, spal vulkan ustvarjalne fotografije, ki se je zdaj prebudil. Vroča lava je danes dosegla Col, naj njegovi posnetki ogrejejo še vas, tako kot so mene.


Peter Kuralt ob razstavi Rad bi povedal, 2011

Fotografska razstava Mateja Peljhana, Rad bi povedal, v tankočutni in izrazno prefinjeni fotografski govorici razgalja curriculum vitae sodobnega človeka, ki v scenosledu življenjskih obdobij in različnih družbenih vlog išče ter proizvaja smisel svoje biti. Čeprav na videz skromna in razpršena serija podob, v svojem nedrju skriva mnogosmiselno, a hkrati enotno rdečo nit, ki pod skupni imenovalec uspešno umešča nemogoče: vso večplastnost individualne žiti posameznika, ki skozi različne podobe ujete v vrvež vsakdanjih urbanih kontekstov in situacij kali svojo osebnost. Pretanjenost fotografskega pogleda, ki se deloma napaja v Peljhanovi prvotni poklicanosti, nam skozi prikritost psihološke prizme v mediju zapisa in artikulacije svetlobe razgalja mozaično razpršenost sodobne človeškosti, ki sega od ontogeneze osebnosti v zasledovanju sanj, brezčasnosti časa otroške radoživosti in brezskrbnosti, uniformiranosti zaposlene odraslosti, do izpostavljenosti interpelaciji metafizične večnosti. Vsekakor ambiciozen opus, a prav zaradi svoje ambicioznosti in hkratne brezskrbne skromnosti avtorjeve ustvarjalnosti tako pomenljiv in do pozornega gledalca radodaren.

Peljhanove fotografije v sodobni hiperprodukciji in hiperpoluciji fotografskih podob, predvsem tistih, ki prodajajo ideologijo profanega enodimenzionalnega hedonizma, izstopajo po radostnem in nepretencioznem intelektualizmu, ki gledalcu namesto lažnega ugodja ponuja nevsiljiv premislek o presežnosti. Tisti na videz neulovljivi presežnosti, ki je hkrati v-pisana in iz-pisana iz diskurzivnosti verbalne govorice oziroma vsakdanjih družbenih situacij. Le redki avtorji posedujejo vrlino, da najgloblja občutja, v podobi pričakovanj, strahov, slutenj in hrepenenj, sporočajo v splošno čitljivi maniri. Le redkim ustvarjalcem uspe, da prikažejo presežnost v njeni ne-omejujoči podobi. Mateju Peljhanu je uspelo še več, v svet strogega okvira fotografskega kadra je z lahkotnostjo otroške razposajenosti ujel tisto nedorečenost in »ne-ujemljivost«, ki predstavlja neskončni navdih človeške biti, z imenom nit do večnosti.


Jure Kravanja ob razstavi Rad bi povedal, 2011

Ponosen sem in počaščen, da mi pripada z besedo pospremiti stvaritve Mateja Peljhana, fotografa-Umetnika in človeka, na katerega me veže spoštljivo prijateljstvo.

Deliti trenutke z njim je občutiti čisto radost bivanja in čudenja brezkrajnemu koloritu Življenja; biti z njim v pogovorni povezavi je kot stati pod čarobnim ognjemetom besednih iskric in domislic, radostno rojenih v prekipevajočih Matejevih mislih.

Četudi ga ne bi poznal, bi ga prepoznal gledajoč zgodbe njegovih podob: prepoznal bi ga in ga čutil kot Človeka in Umetnika-esteta, rešenega vseh miselnih in komunikacijskih blokad, premišljenega iskalca fabule prime in romantično navdušenega perfekcionista, ki še raje kot s fotoaparatom fotografira predvsem s srcem. Zato občutimo te podobe, ki so se izvile iz Matejevih srčnih globin kot podaljške njegovih misli.

Podobe njegovega sveta niso in ne želijo biti glasni sodniki in razsodniki; raje so neme, spokojne priče trenutka, ki jim Matej z natančnostjo arhitekta določi rojstvo, da bi zaživele in se podaljšale v večnost. Kdaj so rade v barvah in velikokrat želijo biti črno-bele, a ne paragrafsko pikolovske: take so rade zato, da zgodba trenutka lažje izstopi.

Ko okušam jagodni izbor podob, ki nam jih umetnik ponuja, z velikim zadovoljstvom menim, da bi si prav vsaka podoba, ki v tem zborniku ni navzoča, zaslužila, da jo okusimo z očmi in srcem: vsaka je droben delec, mali košček velikega mozaika, ki ne bo nikdar končan in dokončan.

Doživljam silno ganjenost ob čutenju teh podob, za katere bi strokovnjak upravičeno rekel, da so vzor dualnosti med Zunaj in Znotraj človeške subjektivnosti, hoteno nihajoč izvir harmoničnosti kompozicije in izvor tridimenzionalne fotofabulativnosti doživljanja. Jaz pa bi rad zaključil in sklenil čisto preprosto in mislim domače: če je Umetnost gora, na katero želi mnogo plezalcev-Umetnikov, tedaj že imamo speljano Matejevo pot in začrtano Peljhanovo smer …


Dr. Robi Kroflič, ob kratkem filmu Mali princ, 2017

Finski arhitekt in teoretik umetnosti Juhani Pallasmaa v delu Misleča roka zapiše, da umetniško delo ni simbol, ki reprezentira ali posredno upodablja nekaj, kar obstaja zunaj njega, ampak je podoba-objekt, ki se umešča neposredno v naše bivanjsko izkustvo. To zagotovo velja za ustvarjanje Mateja Peljhana, še posebej za ciklus fotografij Mali princ in dokumentarni film z istim naslovom. Ustvaril jih je hendikepirani umetnik na pobudo domišljijskih podob hendikepiranega dečka Luke in tako izjemno intenzivno nagovarja tako naš metafizični strah pred oviranostjo, kot občutenje domišljije kot prostora svobode – zmožnosti neoviranega življenja.

POVEZAVE:

TV


Radio


Spletna stran


Ostalo