Matej Peljhan

Samorazkritja (2015 - 2016)

Odnosi (2011)

Mali princ (2013)

Metamorfoze (2012 - 2015)

Vojna in mir (2014 - 2015)

Pripovedi I (2009 - )

Pripovedi II (2009 - )

Pogledi I (2009 - )

Pogledi II (2009 - )

MALI PRINC

Fotografska serija z naslovom Mali princ temelji na resnični zgodbi dvanajstletnega fanta Luka. Že kmalu po njegovem rojstvu so se pokazali prvi znaki zelo hude genetske bolezni – spinalne mišične atrofije, pri kateri motorične živčne celice in mišične vlakna postopno, a nezadržno propadajo in hromijo. Do dvanajstega leta je bilo njegovo telo že tako oslabelo, da je zmogel le še nekaj gibov in imel zelo malo moči. Že pri osnovnih življenjskih dejavnostih, kot so umivanje, oblačenje in hranjenje, ki jih vsak človek opravlja samoumevno in mimogrede, je potreboval pomoč. Edino, kar je fizično še zmogel, so bili drobni, a zelo šibki gibi s prsti. Z njimi je upravljal 'joystick' električnega vozička, pritiskal računalniško miško in držal svinčnik.

Kljub fizičnemu hendikepu je bil Luka izjemno ustvarjalen fant. Iz njegovega domišljijskega sveta so ideje kar vrele. Na majhne liste papirja je neprestano risal, z računalnikom je oblikoval logotipe, pisal besedila, snemal hip-hop glasbo, kratke filme, .... Svojo bolezen je poznal in je dobro vedel, kakšna usoda ga čaka, a zato od drugih ljudi ni pričakoval niti pomilovanja niti usmiljenja. Ostajal je pozitiven, duhovit, osredotočen na sedanjost in na tisto, kar je v življenju lahko počel.

Nekoč je v najinem pogovoru izrazil željo, da bi na fotografijah videl sebe, kako hodi, plava, pleše in počne razne druge stvari, ki jih v življenju ne more. Tega nekako nisem pričakoval. Poskušal sem si predstavljati, ali bi ga pogled na kaj takega sploh lahko osrečil ali pa se bi zgodilo prav nasprotno – in bi ga to čustveno potrlo, saj bi bil še bolj soočen s svojim težavnim stanjem. Spraševal sem se tudi, ali taka želja pravzaprav ne pomeni znak zanikanja realnosti, za katero psihoterapevti vemo, da ni najbolj učinkovit obrambni mehanizem.

Željo, ki jo je izrazil v pogovoru, sem najprej sprejel kot psihoterapevtski izziv. V pogovorih sva počasi odkrivala, kakšen pomen in smisel bi te podobe imele zanj. Spoznaval sem njegov racionalni in emocionalni koncept samopodobe, krepil prilagoditvene mehanizme in usmerjal psihološke procese sprejemanja. Ko mi je nekoč popolnoma mirno rekel, da bi zadnja fotografija v seriji morala biti narejena tako, da bi ga prikazovala ob njegovem vračanju na invalidski voziček, sem opustil še zadnje pomisleke. In vnovič sam pri sebi ugotovil, da domišljijski svet in imaginacija ne pomenita nujno bega iz realnosti, ampak ju moramo pravzaprav razumeti in izkoristiti kot del stvarnosti. Če znamo na primeren način vanju vstopati in izstopati, ne postaneta le možnost za potešitev naših želja, ampak sta lahko predvsem neusahljiv izvor navdiha za našo ustvarjalnost in naše samouresničevanje.

Naslednje vprašanje, na katero sem moral odgovoriti, je bilo: Kako naj to naredim? Lahko bi uporabil računalniško montažo in Photoshop, a se mi je zdelo preveč ceneno in umetno. Želel sem enostaven in duhovit pristop, ki hkrati ne bo patetičen. Dolgo sem razmišljal, kako naj rešim problem, potem pa sem se nekega dne nenadoma domislil. V roke sem vzel fotoaparat, splezal 3m visoko in pogledal navzdol. Kot vedno, problemi se vidijo drugače, če jih pogledamo z druge perspektive.

Ko je Luka prvič videl fotografije, je bil presenečen in brez besed. V njegovih očeh sem opazil zadovoljstvo, da je uresničil svojo idejo. Postal je pravi zvezdnik, saj so fotografije objavili po vsem svetu. Milijoni ljudi so jih videli in njihov odziv je bil prav neverjeten. Očitno se je zgodba zelo dotaknila ljudi. Mogoče tudi zaradi tega, ker je Luka dokazal, da zna pogledati na probleme tudi iz druge perspektive. Mislim, da vse nas postavlja pred vprašanje, ali bi to znali narediti tudi sami.

Luka nas je zapustil manj kot tri leta po nastanku serije.